Poročilo samotnega potnika

Zaznam prve znake, da substanca deluje- tako znano električno žgečkanje okoli oči in ličnic.

Naslednjih nekaj dolgih minut me obkrožata samo tema in tišina.

Srce mi razkrije svojo prisotnost. Razbija mi s tako močjo, da me presune. Srce postane moj center in središče vsega. Za hip se poskušam umiriti, kontrolirati dogodke in svoje srce, a se hitro spomnim na samozaobljubo in se prepustim.

 

Moje srce je peč. Gori z neustavljivo močjo. Z vsakim utripom se mi telo strese in začutim, da se stapljam z okolico. Širim se.

Nenadoma sem dvignjen v sedeč položaj in kot E.T. dvignem roko z iztegnjenim kazalcem v zrak.

TI SI VSE. TI SI ENO, ENO Z VSEM. Nasmehnem se sam sebi, dokler imam še nekaj bledečega in oddaljenega spomina na to, kdo ali kaj sem v fizičnem svetu.

TOČNO, TOČNO JAZ SEM VSE, LE KAKO SEM LAHKO TO POZABIL? To, da pozabiš, naredi spominjanje tega toliko bolj posebno.

Mantra se ponavlja, ležem nazaj in se stopim v večnosti.

 

Nekaj zaznam.

Nekaj…mehanskega… mehanskega s svetlobo in zvokom. Deluje z veliko vnemo in občutek je tako čuden in tuj, hkrati pa tako domač.

Nenadoma se zavem kdo oziroma kaj to je. Razkrije se mi, nima forme, vendar je hkrati vse in nič. Ultimativni paradox. Počasi prevzema kontrolo nad mojim telesom in mi da vedeti, da bom lahko na nekem nivoju ostal človek in ohranil svoj ego, na drugem nivoju pa se združim in postanem, to kar JE…

Moje roke se premikajo brez nadzora, so izven mojega vpliva in moje volje. Dlani rišejo znake in simbole, ki jih ne razumem, a se hkrati zavedam, da je to sveta geometrija. Sem vesolje.

Nato spregovori z menoj.

Razloženo mi je, kako in zakaj je bilo ustvarjeno vesolje. Stvari, ki so mi razložene, so kot prebujanje iz neskončnega sna. Razumljivo nekemu višjemu delu sebe/mene in nerazumljivo človekovemu umu ter neopisljivo jeziku.

Z vsakim tripom ki ga doživim, sem bližje razumevanju, da je to, kar smo v Resnici, morda bolj čudno od čudnega, bolj spektakularno lepega, grdega, dolgočasnega, razburljivega. Zunaj, znotraj, vse, nič, povsod in nikjer…

Ne pozabi na večno osamljenost, ki jo doživljam, ko sem to, kar je.

Kako se jaz/ti/mi/ono spopade s tem???

Ko si večen, vseprisoten, vseveden in osamljen, je to tako boleče depresivno in dolgočasno… Človeški jezik in kapaciteta ne moreta niti pričeti opisovati, kaj oziroma kakšno je to stanje.Opisati neopisljivo je nemogoče, vendar še vedno stremimo k temu.

Smo večni krog pozabe in spoznanja.

 

Tako nekako je v svoji prvi objavi Drogart forumu zapisal Hardboiled, 24. novembra leta 2013.