O bogu

Psihedeliki so mi pomagali odkriti samo sebe in se kot tako sprejeti. Težje se je bilo ponovno umestiti v družbo, saj njen sistem mojim spoznanjem ne odgovarja.

Ko je bil ta boj končan, so mi začeli nuditi nove razsežnosti, med drugim sem si odgovorila tudi na vprašanje Kdo je bog?.

Moji prvi tripi so bili kar mučni. Hoteli so mi pokazati, da sem vredna v tem življenju, jaz pa sem se temu močno upirala in si s tem zadevo še bolj oteževala. Vzporedno pa je partner tripal, da je bog. Imela sem več kot dovolj dela sama s sabo, tako da sem ga slišala, vendar ne ravno uslišala.

Partnerjeva opazka, ki mi je prvič dala misliti: Zakaj si to delaš? Zakaj še kar ješ te gobe, če pa vsakič trpiš na njih? Takrat sem videla, da ni dovolj le jesti gobe, temveč je potrebno trip predelati, ga razumeti in ukrepati v vsakdanjem življenju. In tako sem tudi storila. Pospravila sem stare grehe in se odločila, da grem pot naprej samo še z danes. Ko so bile osebne zadeve rešene, so me psihedeliki končno spustili naprej. Nadaljevalo se je z ljubeznijo do same sebe. Mučnih tripov je bilo končno konec.

Neko noč se odločim prisluhniti svojemu partnerju, ki je neprestano razlagal o tem, da je bog. Misli so mi sicer malo uhajale in se sprva nisem mogla popolnoma vživeti v njegovo sceno. Na trenutke mi je bilo tudi malo smešno, v smislu: Joj spet ta na gobah misli, da je bog, nič novega. Potrudim se zresniti in se predati njegovemu pripovedovanju. Ležala sva objeta, jaz stisnjena čisto k njegovemu srčku, kjer sem se poskušala vživeti v to, kar govori.

Opisoval se je tako, kot da leti v vesolju in čuti vse, kar obstaja. Da je močna, nedotakljiva svetloba. Začutila sem to božansko svetlobo, kako je prišla iz njegovega srca in me dobesedno pogoltnila vase. Ravno mi je misel ponovno poskusila uiti, Ah pa te gobe…, a nama je v tem trenutku vrglo ven varovalko. Fizično, resnično, ne moreš je zanikati, ne moreš okriviti gob za to. Jaz sem obstala, šokirana v sobi s svečo v roki, zagotovo za kakšne pol ure. Misli so se prepletale v smislu, da verjetno nekdo ali nekaj na tem svetu pa le mora biti ta bog. Zakaj pa ne bi mogel biti res on? Tako, kot je on imel težavo to sprejeti na svojih tripih oziroma on je to že sprejel, drugi smo se iz tega malo norčevali, tako sem sedaj jaz morala sprejeti, da je dejansko moj partner– bog. Kako je lahko ravno moj partner bog? Kako sem si to zaslužila, vsi ga iščejo, ne vem kolikšno število ljudi na svetu vanj verjame, moli k njemu, jaz do sedaj sploh nisem verjela, da obstaja in sedaj, ko izvem da obstaja, je to oseba, ki jo ljubim? Zopet sem si mogla nadeti novo vrednost. Sem najbližja oseba tistemu, ki nam je dal življenje; to pa ja ima neko vrednost.

Da je res vrglo ven varovalko, lahko potrdi prijatelj sosed, saj sva se obrnila nanj, da jo popravi. Midva sva preveč vizualno tripala, da bi se tega lotila sama.

Tako se je nadaljevalo tudi naslednjič. Pojedla sem deset gramov suhih gob, normalno vzamem nekje od tri do sedem gramov. Dostikrat sem zaužila tudi zmešane z limoninim sokom, ki mu je bila dodana tisoč mikrogramska tableta C-vitamina. Kisel zvarek popiješ v enem požirku, ravno tako hitro in intenzivno začutiš tudi učinke.

Z lubijem sva tripala vsak na svojem koncu sobe. Ko sva začela malce prihajati k sebi, sva oba navdušena začela drug drugemu razlagati o svojih doživetjih. Jaz sem se končno imela rada! Ljubila sem sama sebe, partnerja ter svoje otroke in to enakovredno. Uvidela sem, da moram poskrbeti tudi za svoje želje, dati kdaj prednost tudi svojim potrebam in se ne le žrtvovati za druge, saj me je to že popolnoma izčrpavalo. To, da si vzamem čas zase ter tudi sebi privoščim priboljšek, me bo naredilo srečnejšo in bom tako lahko še bolje skrbela za svojo družino.

Zibala sem sama sebe, kot sem zibala svoja otroka. Rodila sem se sebi v roke in bila sama sebi mama ter si ponudila brezpogojno ljubezen, ki jo kot mama nudim svojima otrokoma. Vse vrste ljubezni, ki jih dajem drugim ljudem, sem dala sama sebi. Bilo je neverjetno lepo.

Partner pa je začel razlagati o tem, kako je videl različne ljudi z vseh koncev sveta, ne samo iz sedanjosti, temveč tudi iz preteklosti ter začutil njihovo bolečino, videl mnogo nasilja, zadanega na tem svetu in slišal vse molitve, ki so bile kjerkoli ali kadarkoli izrečene. Molitve, ki so bile namenjene njemu. Njemu in njemu samemu, ker je on tisti, h kateremu moli cel svet, ker je on bog o katerem govorijo že od nekdaj. Ko ga je zadela ta misel, ga je povleklo v vesolje, pod seboj je videl naš planet, nato pa ga je odpeljalo še daleč naprej v neskončno vesolje, kjer je lebdel vsemogočen in nedokaljiv.

Meni pa je ob vsem tem začelo počasi klikati, kaj mi pravzaprav te gobe dajejo. Najprej so mi pomagale spoznati sebe kot človeško bitje ter mi pomagale najti notranji mir. Sledila je enkovredna ljubezen do sebe, ljudi in družine, ki me obkrožajo. Naslednja stopnja, ki sem jo začutila, je bila energija, ki je segala še izven mojega telesa. Dragi je na tripih prišel do tega, da je bog. Do kam torej tripi peljejo mene? Ja, verjetno da do iste ugovotovitve. Da sem bog tudi jaz. Bogova sva oba! Enakovredna. Bog sem jaz, bog si ti, bog smo vsi mi, bog so živali, bog je narava. Vsako živo bitje je bog. Nihče ni vreden več ali manj. Bog nam ni dal življenja, ampak je življenje. Življenje nam ni bilo dano od nikogar, življenje smo mi sami. Sami sebi smo lahko hvaležni za svoje življenje in nikomur drugemu. Vsak ima z rojstvom enkovredne pravice. Te pravice so dane vsem bitjem na tem svetu in si zatorej lahko vsak sam izbira, kako želi živeti in kaj si želi početi.

Ko sem začela poosebljati misel, da sem bog, sem se vprašala, zakaj sem ravno človek? Zakaj nisem na primer riba? Če imam vso božansko moč, sem sedaj lahko tudi riba. Skozi razmislek sem prišla do ugotovitve, da sem tudi riba, sem ptica, sem drevo, sem ti, sem jaz, sem vse živo, kar obstaja. Vsako bitje na svetu ima neko osnovno funkcijo, ki pa se z drugimi močno povezuje, saj velikokrat eno brez drugega ne gre. Če se na primer omejim na svoje človeško telo: jaz zavestno ne prebavljam hrane, zavestno ne diham in zavestno ne poganjam svojega srca. Tako tudi zavestno nisem riba, a hkrati sem vse to.

Vse skupaj me je tako butnilo, da sem si dejansko morala na novo sestaviti celoten pogled na svet in kaj pravzaprav tukaj počnemo oziroma počnem. Vprašala sem lubija: Kaj pa zdaj? Odgovoril je: Ja nič, od zdaj naprej samo še smo. Delamo kar nam je všeč in to je to. In to je tudi ves naš namen- da živimo, saj to tudi smo – življenje.

Hudo mi je za ljudi, ki se ne zavedajo svoje vrednosti. Ko bi se vsaj vsi zavedli, da so sami bog, ki ga iščejo drugje. Sem mnenja, da molitve k bogu kot nekomu drugemu, oddaljujejo človeka od samega sebe. Moliti bi morali sami sebi in se na tak način poglobiti vase.

Ljudje na tripih na različne načine prihajamo do podobnih ugotovitev. Nekako si predstavljam, da so gobe kot neko živčevje življenja, ki nas vse med seboj povezujejo. Vsi skupaj smo energija življenja, eno bitje, en bog, gobe pa so skupni možgani nas, naših prednikov ter naslednikov.

Ana, 29 let