Ne gre samo za psihedelike

Težko bi rekla, da so mi psihedeliki spremenili pogled na svet, so pa definitivno močno vplivali na to, kako zaznavam sebe, druga živa bitja in svet okoli sebe. Psihedeliki so mi pomagali videti moje šibkosti in me soočili z močjo mojega uma. Ni bilo vedno prijetno.

Psihedelikov ne jemljem pogosto, držim se načela If you get the lesson, close the book. Vsaka izkušnja je drugačna, vsem mojim pa je skupno to, da takrat vidim več in bolje. Vidim globlje, bolj pozorna sem na svoje misli, na akcije in reakcije drugih ljudi, zavedam se, da je vse stvar interpretacije in da ne obstaja ena in edina prava pot, primerna za vse.

Opažam, kako lepa in popolna je narava in kako zelo omejeni smo ljudje. Vidim, kako je vse povezano in pozorna sem na naključja, ki jih je veliko. Zaradi tega lažje se soočam z vsakodnevnimi situacijami.

Zaupam sebi in logiki neskončnega uma.

Psihedeliki so prepovedani, meni pa se zdi pomembno, da imamo ljudje v 21. stoletju tudi formalno možnost svobodne izbire glede tega, kaj vnašamo v svoje telo. Substance, ki so na voljo v prosti prodaji, niso vedno za nas najboljše in sploh niso neškodljive, kot bi nas želeli prepričati oglaševalci ali zakonodajalci.

Vem, kaj povzroča sladkor v mojem telesu, in kako pogubne učinke na socialno življenje ima lahko pretirana raba alkohola. Omenjenega se tudi zaradi psihedeličnih izkušenj in z njimi povezanih močnih spoznanj, izogibam. Raje se osredotočam na to, kar stimulira moj um in koristi mojemu telesu.

Kognitivna svoboda, neovirano raziskovanje meja neskončnega uma in približevanje razumevanju vsepovezanosti. To je tisto, kar me žene, da eksperimentiram s psihedeliki in svoje izkušnje delim z drugimi in s svetom. Tako lahko prispevam svoj košček k mozaiku možnih poti in se približujem viziji odprte družbe, ki nikogar ne izključuje, temelji na znanstveno potrjenih dejstvih in pravičnih družbeno odgovornih praksah. Taka družba ljudem omogoča svobodno raziskovanje skritih pomenov življenja v tem času in prostoru ter odkrivanje pomembnih povezav med pojavi, ki jih imamo za samoumevne.

 

Rada bi živela v svetu, kjer lahko vsak sam odloča, kaj bo vnesel v svoje telo. V družbi in okolju, kjer lahko vsak svojo izbiro, če je neškodljiva za druga živa bitja in naravo, udejanji na varen, legalen način.

Svet je povezan, smo ena velika družina in ni nepomembno, kaj počnemo.

Ne morem več mirno jesti mesa, ne zdi se mi prav, da ubijamo druga živa bitja. Ne gre samo za psihedelike.

Moje misli so pomembne in sooblikujem dogajanje okoli sebe. Kar rečem, ali naredim, ima učinke.

Obstaja več, kot vidimo in smo sposobni razumeti.

Tam sta tudi nič in praznina.

Sveta včasih ne razumem, verjamem pa, nas obdaja skriti red, ta ne nedostopna matematična popolnost sveta; vzorce in nedoločenost fizičnih objektov jasno vidim in še posebej močno čutim, kadar sem pod vplivom psihedelika.

Vedno bolj me motijo kapitalizem in njegovi derivati. Odpor imam do plastike in ostalih umetnih, cenenih stvari. Ne prenesem neiskrenosti v odnosih, vedno večji odpor imam tudi do sodelovanja v stvareh, ki so komercialne narave.

Vidim v ozadje in ni mi vseeno. Veliko razmišljam in iščem trenutke samote. Spoznavam krasne ljudi, ki delijo podoben pogled na svet.

Skupaj smo močnejši, kot si mislimo.

Nisem popolna, nisem taka vedno in povsod. S pomočjo psihedelikov postajam bolj odgovorna- do sebe, do drugih živih bitij in sveta. Zavedam se, da soustvarjamo realnosti. Da smo bolj pomembni, kot si mislimo. Da je pomembno, kar imamo med seboj in kako se naslavljamo drug na drugega.

Učim se živeti skupaj z drugimi.

Zaradi psihedelikov sem se naučila dihati tako, da z dihom sama sebe umirim. To mi pomaga v vsakdanjih situacijah, tako lažje prenašam stres na delovnem mestu in se soočam s kriznimi situacijami, ki jih ni malo.

Več časa namenim branju in počitku, lažje rečem ne vsemu, kar ni dobro zame ali za svet. Vedno bolj vem, kaj je tisto, čemur se moram izogibati in kaj vse je vredno negovati. Več časa posvečam odnosom. Ukvarjam se s prostovoljstvom in prenosom dobrih idej v prakso. Postala sem bolj pogumna.

Počasi postajam tudi bolj strpna. Želim si, da bi taka postala tudi družba.

Želim si, da bi imeli večjo možnost izbire, kaj lahko vnašamo v svoja telesa in na kakšen način bomo trenirali um.

Želim si, da bi več ljudi lahko doživelo izkušnje, ki bi jih približale sebi, drugim živim bitjem in veličastni lepoti narave.

Želim si, da bi družno spoznali, kaj je tisto, kar je zares pomembno.

Želim si, da bi se znebili predsodkov in strahu.

Želim si, da bi se povezali.

Želim si, da bi rekli ne vsemu, kar je dokazano škodljivo za nas in to naredili čim bolj pogosto.

Želim si, da bi lahko svobodno raziskovali sebe in svet.

Želim si, da me zaradi tega ne bi obsojali in preganjali.

 

Dijana, 31 let, socialna pedagoginja