Moja psihedelična pot

Ko boste spoznali kakšnega psihonavta in se zatopili v pogovor z njim, boste kaj hitro ugotovili, da je psihedelična pot sestavljena iz več povezanih psihedeličnih izkušenj. Lahko bi rekel, da se resno delo s psihedeliki prične šele, ko se oseba nauči upravljati s takšnimi stanji uma, oziroma se priuči uporabljati te izkušnje za resno delo razmišljanja.

Moja pot se je pričela predvsem iz splošnega “firbca”, oziroma zanimanja za bizarne stvari. Vedno me je zanimalo iskanje nekega večjega pomena in filozofsko razumevanje sveta. Prvi dve izkušnji z gobami sta bili bolj površinske narave, kjer sem, kot se spodobi, obstal od začudenja, da je kaj takega sploh mogoče. Ti dve izkušnji sta me pustili polnega vprašanj in predvsem z ugotovitvijo, da vidim v takšnih izkušnjah ogromen potencial.

Psihedeliki so se mi šele zares razkrili in mi odprli pot širnega razumevanja, ko smo s prijatelji pojedli po 2,5 grama gob in se enkrat za razliko odpravili v naravo. Lahko bi rekel, da so bile prejšnje izkušnje zgolj pokušina in so mi prinesle le splošno razumevanje delovanja takšnih učinkovin. Bizarne stvari se pričnejo dogajati šele, ko se priučiš obvladovati stanje razširjene zavesti.

Gobe so počasi pridobivale na precej intenzivnih učinkih, ko smo se vzpenjali po strmi poti, ki je vodila na rob čudovitega gozda, skozi katerega je dolga pot nato vodila na planino Prode.

Ko smo vkorakali v gozd, sem kmalu po vstopu začutil neizmerno težnjo, da skrenemo s poti in se podamo v divji gozd. Če res drži hipoteza, da te molekule z nami komunicirajo, potem lahko rečem, da sem tukaj prvič obstal in nato zares spoznal, dojel in občutil psihedelično sporočilo – tu so gobe prvič spregovorile z menoj.

V tistem trenutku me je obšla nova perspektiva, ki jo od takrat naprej na vsakem psihedeličnem potovanju dodatno razvijam. V trenutku sredi gozda sem intelektualno in čustveno dojel vso hipijevsko in vzhodnjaško filozofijo.

Najprej me je zavzelo vprašanje zakaj hodimo po poti, sledilo je pojasnilo, da je to umetno ustvarjena pot, ki nas usmerja k nekemu cilju, katerega si je zamislil nek človek. V tistem trenutku sem se zavedel vseh umetnih zidov, ki so postavljeni okoli mene. Vse to sem nato povezal z življenjskimi okoliščinami in videl celotno življenje, kot to pot, ki jo je izoblikoval človeški razvoj. Zavedel sem se kako je v resnici ta pot omejena in umetna.

Ko smo zašli v čudovit gozd, me je obšel močan val občutka svobode. V vsem svojem dosedanjem življenju še nisem čutil takšne svobode. Počutil sem se kot ptica visoko med oblaki.

Popolno iztirjen iz umetno postavljene poti sem se srečal s svojo človečnostjo v najbolj surovi obliki in se zlil z okoljem.

Prišel je trenutek, ko smo vsi precej hipijevsko legli na tla sredi gozda, na kar so me prevzele misli in vizije, ki bi jih najlažje opisal kot “razsvetljenje”, a da ne bi pretiraval, bom raje rekel, da me je prešla “budnica iz sanj”. Vse misli so se vezale na pot, ki je vodila v civilizirano družbo. Tako sem se zavedel, kako močno sem in smo vezani na umetne koncepte ter inštitucije, ki so posledica težnje človeka po urejanju ter tudi spreminjanju družbenega in naravnega okolja.

Prešle so me globoke misli in velika vprašanja kot so: kam gremo kot ljudje, kam nas vodi ta pot, na kateri smo. Zavedel sem se, da nas celoten razvoj vodi v smeri vse večjega urejanja družbe in okolja. Za lažje in udobnejše življenje ljudi, a za ceno vse večje odtujitve človeka od narave. Eno je prebrati te besede, drugo pa je to začutiti skozi lastno izkušnjo in zares dojeti.

To potovanje na gobah mi je odprlo vrata v višjo perspektivo, za katero prej nisem vedel, da sploh obstaja. Omogočilo mi je, da sem iz sebe odvrgel verige priučenih konceptov o sebi in svoji vlogi v širši družbi ter se ponovno povezal z okoljem, na način kakor nekoč, ko sem bil radoveden otrok.

Tam sem se odločil, da bom svoje življenje postavil tako, da bom tu pa tam tudi krenil z utečenih poti in bom vedno držal to zunanjo perspektivo na civilizacijo.

V tistem gozdu me je prešinila tudi zanimiva predstava o tem, kako gredo običajni ljudje v naravo in kako narobe je to. Jokali smo od smeha, ko smo si predstavljali ljudi, ki v svoj pohodni nahrbtnik spakirajo pol dnevne sobe, pa še kaj drugega zraven, in se nato sprehodijo skozi naravo. Šele tam smo se zavedli, kaj pomeni res iti V naravo.

Moja pot se je nato nadaljevala na precej intenzivnem tripu, na precej drugačnem, predvsem manj čustvenem in bolj obvladljivem LSD-ju.

Pri LSD mi je predvsem všeč obvladljivost in zmožnost usmerjanja izkušnje. Tudi ta učinkovina je priložila svoj delež k moji psihedelični poti. Šele tako sem svojo duhovno izkušnjo z gobami lahko natančno analiziral ter pričel z razvijanjem lastne psihedelične perspektive.

Neverjetne zmožnosti razmišljanja na LSD-ju so mi tako situacijo poti in širnega gozda prikazale v luči odra oziroma kulise in širnega zakulisja. Na LSD-ju sem povezal vse prejšnje uvide in videl svojo vsakdanjo vlogo na odru življenja.

Ob sprehajanju po ulicah mesta pod vplivom LSD-ja se mi je zelo izrazito prikazala meja med naravnim in umetnim, celotno mesto se je zdelo kot ogromna odrska kulisa in tako sem pri vsaki hiši naletel na drugačno predstavo. Nato sem prvič zagledal različne maske in vloge ljudi. Podrobno sem analiziral predvsem, kako ljudje v vsakdanjem življenju igrajo drugačno vlogo za vsakega človeka posebej. Pri vsej tej predstavi sem se pričel zavedati tudi vseh svojih vlog. Sam proces razstavljanja in nato ponovnega sestavljanja ega pri psihedelikih mi je omogočil podroben vpogled v vse lastne karakterne sestavne dele in njihove medsebojne povezave.

Da ne bom pisal v nedogled, bi predstavil nauk celotne zgodbe, in sicer bom najprej poudaril dejstvo, da so mi psihedeliki odprli vrata v globlje razumevanje sveta in dali novo perspektivo vsakdanjih okoliščin. Predvsem bi izpostavil neverjetno moč teh snovi, da nam pokažejo kaj je v življenju zares pomembno. Zadnje čase veliko opazujem ljudi, kako so zatopljeni v splošno “predstavo”, ko recimo berejo revije o slavnih osebah, spremljajo politično dogajanje, se ukvarjajo s stvarmi, ki ne doprinesejo prav nič drugega, kot še večje pogrezanje v vsakdanjo igro. Ali, kot bi jaz rekel, nas odvračajo stran od svojega bistva in zavajajo v iluzijo človeške civilizacije. Da ne bo nesporazuma, moram poudariti, da je civilizacija kot taka zgrajena, da nam olajša življenje in lahko tistim, ki dobro preučijo njena pravila, doprinese veliko ugodnosti. A kot večina dobrih zadev, ima tudi civilizacija svojo temno plat.

Za konec bi izpostavil še to, da me očara predvsem to, kako ta psihedelična perspektiva sveta ostaja z mano v vsakdanu in mi prikazuje absurdne plati organizirane družbe. S to perspektivo sem izoblikoval drugačen odnos do okolja. Sedaj se vedno zavedam, kako naših milijon različnih načinov za lajšanje življenja in opustitev duhovnih vrednot, škoduje našemu edinstvenemu planetu.

Za zaključek pa bi predstavil še svoje osebno in globoko prepričanje, da bi psihedelična izkušnja lahko koristila večini posameznikov in tudi celotni skupnosti.

Moja vizija pa predvsem pravi, da bi lahko nekega dne v prihodnosti, takšne izkušnje integrirali v družbo in bi začeli te molekule obravnavali kot orodja, ki so na voljo za osebni razvoj, duhovno rast ali širjenje obzorij. To bi lahko doprineslo k svetlejši in bolj humani prihodnosti.

Patrik, 20 let, študent