Ker glup trip

26. 09. 2015

150 mikrogramov LSD-ja

Neskončno breztežno valovanje v ukrivljenem prostoru – tako se je začelo moje potovanje. Sreča na vrhuncu. Občutki varnosti, ljubljenosti in zaželjenosti tečejo v potokih eksplozivnih slanih kapljic, dvigam se… in že lebdim.

Ni mi dovolj, zmorem več.

Znajdem se v temnem  in hladnem prostoru. Za trenutek ničesar ne vidim, ničesar ne slišim. Čutim, da ležim na kamnitih in mokrih tleh. Čutim, da je prostor ozek in okrogel. Ne zebe me. Slišim kapljanje vode, ki polzi po stenah.

Če bi se tako odločila, ali bi lahko prišla ven? Bojim se pomisliti na izhod, ker se bojim izvedeti, da izhoda ni. Ležim nepremično, paše mi, oh kako mi godi, mir, MOJ mir. Ali si sploh želim ven? Usedem se s hrbtom naslonjenim na vlažno steno. Pogledam gor. Iz temnega dna, preko vijoličnih spiralnih stopnic, s čudovito črno ograjo, ki se v obliki cvetlečega rastlinja vije do vira življenja, vidim svetel izhod. Ali si sploh želim ven? Raztezam in ožam svoje stopnice, štejem do tisoč, štejem do milijon. Spuščajo mi prazno vedro, ki ga polnim za njih. Pijejo mojo kri, težko mi je. Zajemajo me po svoji volji;  kako globoko pridejo, odločam sama. Vrv se trga, boli me. Lahko se mučim tu spodaj ali pa se privlečem na površje, kjer me bo krdelo dokončno raztrgalo. Čas? Kaj je to? Je tam zunaj? Ne vem.

V vedro dam svoje srce. Se bo dvignilo ali ostalo z menoj? Kdo o tem odloča?

Nisem sama. Kdo moti mojo brezčasnost, mojo neskončnost, moj mir? Kdo si upa biti tu spodaj z menoj? Prostor postaja utesnjen, nemirna sem. Poslušam interakcijo meni dveh ljubih src. Blizu sta, zelo blizu. Kakšna je naša povezava? Ne najdem prave poti, tako blizu sta in ne morem do njiju. Kdo je zdej sploh kle? Oddaljujeta se. Zagrabi me panika, ki hitro preide v strah. Slišim ju, daleč, blizu, zelo daleč, visoko, zelo visoko. Vzela sta vedro, v njem moje srce, raztegnila sta MOJE stopnice, ki jih sedaj ne morem več prešteti.

Višina vodnjaka se razteza po svoje, nimam kontrole. Ne morem več ostati tu spodaj, brez svojega srca, brez njunih src. Moje stopnice, ki so vedno bile drugim dostopne, so zdaj meni postale neskončne. Tega ne prenesem. Moram jih imeti. Zdi se, kot da jih še nikoli nisem prehodila.

Odločim se vzeti kontrolo. Štejem… sto, deset tisoč, milijon, ena, deset tisoč, ena.. mi drsi ali se vrtim v krogu? Sto, ena, milijon, ena, deset tisoč, ena… mi drsi ali je to moja neskončnost? Sem še vedno na prvi stopnici, so stopnice neskončne ali je sklenjen krog? Obupam. Padem vase; kako globoko, ne vem, ker ne vem, kako visoko sem sploh prišla. Prekleto težko je. Jokam, kličem, jokam, prosim… slišim ju, pa me ne slišita jokati. Padla sem, prosim, pa me ne slišita prositi. Kako lažje je imeti eno srce, kako je težje imeti dve, kako je sploh imeti tri? Kako je sploh imeti tri, ki jih hočem! Kdo sem, kdo sem v tej globini, zakaj sem raje tu spodaj, kot zgoraj? Oh kako sem se podcenila, kako sem podcenila svojo prisotnost, svojo skrb, svojo ljubezen. Tu sem, močan center, jedro. Sem steber in ne rabim stopnic. Razpadam v svoji gnili in smrdeči jami… Ne rabim stopnic! Hočem ven! Ven, ven, ven!

Končno vdihnem! Zunaj sem. Tu sta. Vidita me, slišita me! Sem na površju, sedim na robu, zraven vedra, v katerem je moje srce. Vleče me nazaj. Nočem nazaj, ne brez svojih src.  Oklepam se ga, oklepam se ga celega, on pa drži moje vedro. Zagotavalja mi, da je varno, in da lahko odpotujem naprej. Kolk zajeban trip, kolk je zajeban. Z neskončno težo v srcu, ki ga sedaj drži on, mu zaupam in ga spustim. Padem. Spet sem tu. Na dnu, sama, brez svojega srca. Zakaj sem v brezupu, zakaj me skrbi, če pa sem varna? Sedita pri mojem vhodu, ki ga branita z vsem svojim jazom. Zakaj ju slišim? Zakaj sta neprestano prisotna, zakaj motita moj trip?

Spet sem zunaj. Poizkušam razložiti, kako težko pridem ven, kako težko pridem do njiju, kako težko sem z njima. Če sem tukaj, sem se za to tudi odločila. Pot je prekleto težka. Zakaj mi govorita, kako naj doživljam svoj trip, če je to moj trip! Zakaj me pošiljata na potovanje, če pa me le-to neprestano pelje nazaj na dno mojega vodnjaka? Zakaj me ne slišita? Kolk sta vidva smotana! Zakaj me pošiljata nazaj!? Ker glup trip!! Zakaj se odločata za mene, zakaj se ne odločata za sebe? Zakaj motita moj mir? Kolk je to glupo!

Sem notri ali zunaj? Govorim z njima, ki sta z mano na dnu vodnjaka, ali govorim z njima, ki sta z mano na površju? Je to razlog, da me ne razumeta? Padam v vodnjak, lezem iz njega, vedno znova in znova. Je to moja neskončnost? Je to moj trip? Ker zakon trip. Zajeban trip do konca.

Predam se sebi, predam se njima, svojemu vrtenju. Spet sem tukaj. Dvainštirideseti krog… Zakaj spet to poslušam? Postajam izčrpana. Kdaj bo konec, ali bo kdaj konec? Si sploh želim, da bi bilo konec? Konec neskončnosti? Koliko krogov me še čaka? Ne zaupam več prostoru, ne vem več kdo mi laže, me sploh kdo še čuva?

Neskončni vrtinec mojih stopnic me ne izpusti, se vrti, vrti, vrti… vedno počasneje… počasi se ustavlja, počasi ostajam z njima. Smo skupaj v vodnjaku ali zunaj? Ni važno, skupaj smo. Neskončni vodnjak gradimo naprej, skupaj. Moj siv vodnjak je pričel dobivati barvo, postaja naš, postaja roza. Tukaj sem, tukaj smo, to je moj trip, to je naš trip.

Ni glupih tripov.

Ana, 29 let